Kako je nastal Impact Brand Blueprint

Po dvajsetih letih sem si postavila vprašanje, kaj pravzaprav delam. Sem idealistka, to priznam. Ideal mi pove, kam grem, realnost podjetij pa, kje začnem. Impact Brand Blueprint ni nastal samo iz ideala, ampak iz izkušenj, preizkušanja z naročniki in poslušanja strank.
Impact Brand Blueprint

Večer, ko se je nekaj premaknilo

Tisti večer sem sedela v kuhinji.

Za mano je bila odločitev, da zaključim dolgoletno sodelovanje, ki mi je zagotavljalo varnost in predvidljivost. Vedela sem, da ima ta odločitev svojo ceno.

Danes sem za okoliščine, ki so me pripeljale do nje, pravzaprav hvaležna. Morda bi brez njih še dolgo vztrajala v ustaljenem načinu dela, čeprav sem že nekaj časa čutila, da si želim spremembe.

Toda tisti večer še nisem razmišljala tako.

Po skoraj dvajsetih letih grafičnega oblikovanja sem imela veliko izkušenj, znanja in utečen način dela. Vedela sem, kaj znam, nisem pa več povsem vedela, kako želim delati naprej.

Nisem želela nehati oblikovati. Oblikovanje sem imela rada in ga imam še danes. Želela pa sem si, da bi moje delo imelo več prostora za tisto, kar se mi je zdelo pomembno.

Sedela sem v kuhinji in si postavljala vprašanja, na katera bi po skoraj dvajsetih letih dela morala imeti odgovore.

Kaj me pri delu pravzaprav moti? Zakaj se vedno znova znajdem v podobnih notranjih konfliktih? Kaj mi je zares pomembno?

Odgovorov tisti večer nisem našla. Sem pa prvič zares začela iskati svoje.

Ko dobro opravljeno delo ni dovolj

Skozi leta sem sodelovala z zelo različnimi podjetji in ljudmi. Nekateri projekti so mi dali veliko zadovoljstva, drugi so me naučili, kako zapleteno je lahko usklajevanje strokovnega znanja, želja naročnika in poslovnih okoliščin.

Vedno me je zanimalo več kot samo končna podoba. Želela sem razumeti podjetje, njegove ljudi in to, kaj želi doseči.

Včasih je naročnik prišel z željo po novi vizualni podobi, med pogovorom pa se je pokazalo, da je težava morda drugje. V nejasni ponudbi, komunikaciji ali razkoraku med tem, kako podjetje vidi sebe in kako ga doživljajo drugi.

Srečevala sem tudi podjetja, ki so imela veliko več znanja, izkušenj in kakovosti, kot je bilo mogoče razbrati iz njihove zunanje podobe. Njihova težava ni bila nujno v tem, da bi potrebovala lepši logotip, temveč da niso znala dovolj jasno pokazati svoje dejanske vrednosti.

Takrat ni bilo vedno preprosto uskladiti naročenega dela s tem, kar sem kot oblikovalka prepoznala kot dejansko potrebo.

Želela sem biti dobra sodelavka, poslušati, razumeti, se prilagajati in od svojega dela tudi živeti. A kadar sem imela občutek, da predlagana rešitev ne bo prinesla prave koristi, mi ni bilo vseeno.

Včasih sem slišala: »Ah, naredi in poberi denar.«

Razumela sem tak pogled. Toda sama nisem znala tako preprosto odmisliti odgovornosti do človeka, ki mi je zaupal svoje podjetje in denar.

Ne zato, ker bi mislila, da imam vedno prav. Prav nasprotno. Tudi svoje strokovne presoje sem želela znati utemeljiti in po potrebi spremeniti.

Med prilagajanjem in integriteto

Sčasoma sem spoznala, da me ne izčrpava samo količina dela, ampak tudi notranje usklajevanje med tem, kar je bilo pričakovano, in tem, za čimer sem lahko strokovno stala.

Seveda ima oblikovanje tudi subjektivno plat. Različni pogledi niso težava sami po sebi. Pogosto prav iz njih nastanejo najboljše rešitve.

Težje pa sem sprejemala, kadar so tehtni argumenti izgubili pomen pred trenutnim vtisom ali osebno prepričljivostjo.

Želela sem, da bi za pomembnimi odločitvami obstajali dobri razlogi.

Dolgo sem poskušala ohranjati ravnovesje med prilagajanjem, dobrimi odnosi, ekonomsko varnostjo in strokovno integriteto.

Zato odločitev za spremembo ni bila lahka.

Nisem odhajala od oblikovanja. Želela sem najti način, da v njem ostanem zvesta tudi sebi.

Da bi razumela, kako naprej, sem se morala najprej vprašati, kaj sem pri svojem delu pravzaprav počela že ves ta čas.

Kaj sem pravzaprav počela ves ta čas?

Ko sem se začela ozirati na svojo dosedanjo pot, sem se spomnila začetkov kariere.

Že pri prvem delu sem se srečala s podjetjem, ki je imelo jasno zapisano poslanstvo, vizijo in vrednote. Takrat sem začela razumeti, da blagovna znamka ni samo vizualna podoba, temveč tudi to, kaj podjetje predstavlja in kako ga ljudje doživljajo.

To zanimanje me je spremljalo skozi leta.

Pri projektih sem pogosto raziskovala širše okoliščine od same oblikovalske naloge. Spoznavala sem ljudi za podjetji, njihove ambicije, ponudbo in način, kako so želeli nagovoriti svoje kupce.

Postopoma sem razvila lasten pristop k delu. Veliko znanja se je nabralo skozi prakso in postalo skoraj intuitivno.

Toda prav tu sem prepoznala omejitev.

Preveč tega znanja je ostajalo v moji glavi. Naročniku sem lahko predstavila rešitev in razloge zanjo, nisem pa mu vedno mogla dovolj jasno pokazati celotnega ozadja.

Po skoraj dvajsetih letih nisem želela, da bi bile moje izkušnje edini dokaz, da je nekaj pravilno. Želela sem svoj pristop nadgraditi, se naučiti novih metod in ustvariti jasnejšo povezavo med raziskovanjem, strategijo in oblikovanjem.

Avtonomnost, ne odvisnost

Ob tem sem začela drugače gledati tudi na odnos med oblikovalcem in naročnikom.

Pri dolgotrajnih sodelovanjih se nabere ogromno znanja. Izvajalec pozna podjetje, njegovo zgodovino in razloge za pretekle rešitve. To je lahko velika prednost, vendar sem se začela spraševati, koliko tega znanja dejansko ostane naročniku.

Kaj se zgodi, če se sodelovanje konča? Ali lahko podjetje samozavestno nadaljuje tudi z nekom drugim?

Nisem želela, da bi naročniki ostajali z mano zato, ker bi bili odvisni od mojega znanja.

Želela sem, da ostanejo zaradi zaupanja, kakovosti sodelovanja in vrednosti, ki jo skupaj ustvarjamo.

Če pa se odločijo za drugo pot, naj imajo dovolj jasna izhodišča, da lahko samostojno nadaljujejo.

Morda sem to še posebej močno občutila prav takrat, ko sem sama zapuščala nekaj, kar mi je dolgo zagotavljalo stabilnost. Takšna izkušnja te spomni, kako pomembno je imeti možnost izbire.

Avtonomnost je zato postala eno od pomembnih načel mojega prihodnjega dela.

Dober strokovni proces bi moral naročniku poleg rešitev pustiti tudi znanje, razumevanje in večjo samozavest.

Iz izkušenj je začela nastajati metodologija

Postajalo mi je jasno, da ne želim zgolj drugačnega načina sodelovanja. Želela sem izboljšati tudi sam proces dela.

Svojih dosedanjih postopkov nisem hotela samo zapisati. Želela sem jih nadgraditi in povezati v strukturirano, ponovljivo ter merljivo celoto.

Raziskovalne metode, vprašalniki, strateške analize in pristopi k razvoju blagovnih znamk že obstajajo. Nisem želela izumljati novih orodij, temveč jih smiselno povezati s svojimi izkušnjami.

Pomembno mi je bilo, da je proces dovolj jasen, da lahko naročnik spremlja ugotovitve, razume priporočila in pozneje preveri njihov učinek.

Standardizirati sem želela način raziskovanja in vrednotenja, ne pa rešitev. Vsako podjetje ima svojo zgodbo, okoliščine in potrebe.

Postopoma sem povezala posamezne korake v prvo celovitejšo različico metodologije.

Septembra 2025 sem jo prijavila na javni razpis. Takrat je dobila tudi ime: Impact Brand Blueprint.

Spomnim se trenutka, ko sem pritisnila gumb »Oddaj«. Po vseh letih razmišljanja in mesecih razvijanja je bilo nekaj posebnega videti svoje delo zapisano, poimenovano in pripravljeno, da ga predstavim tudi drugim.

Toda oddaja ni pomenila, da je metodologija dokončana.

Sledilo je preverjanje v praksi. Pri prvih preizkusih so sodelovali tudi dolgoletni naročniki, s katerimi sem imela vzpostavljeno zaupanje. Zaradi občutljivosti podatkov smo sodelovanje zaščitili z dogovori o zaupnosti (NDA).

Povratne informacije sem iskala tudi pri drugih strokovnjakih. Pri preizkušanju se je pokazalo, da nekatera vprašanja niso bila dovolj jasna, posamezni koraki pa so zahtevali preveč časa. Nekatere zamisli so se potrdile, druge sem spremenila, poenostavila ali opustila.

Ob tem sem se vedno znova vračala k enemu merilu:

Kaj lahko naročnik s to ugotovitvijo dejansko naredi?

Skozi nadaljnje preizkušanje in povratne informacije sem pristop dopolnjevala v letih 2025 in 2026. Še danes ga ne razumem kot nekaj dokončnega.

Za koga sem ga želela razviti?

Pri razvoju sem pogosto imela v mislih manjša podjetja, ker so mi blizu.

V njih sem srečevala ljudi z veliko znanja, predanosti in dobrih idej, ki pa nimajo vedno časa ali sredstev za obsežne strateške projekte.

Zato sem želela oblikovati pristop, ki omogoča postopno delo in pri katerem podjetje že po posamezni fazi dobi nekaj uporabnega.

Toda izzivi, ki jih naslavlja IBB, niso omejeni na velikost podjetja.

Pojavijo se ob rasti, spremembi poslovne smeri, razvoju nove ponudbe, vstopu na drug trg ali takrat, ko dosedanja podoba in komunikacija ne odražata več tega, kar je podjetje postalo.

Pomembnejše od velikosti je, kje se podjetje trenutno nahaja in kaj potrebuje za naslednji korak.

Nekje vmes

Ko danes pogledam nazaj, vidim, da Impact Brand Blueprint ni nastal iz ene same ideje ali enega dogodka.

Nastal je iz let dela, dobrih izkušenj, dvomov, notranjih konfliktov in pripravljenosti, da pod vprašaj postavim tudi svoj ustaljeni način dela.

Med njegovim razvojem pa sem morala precej iskreno pogledati tudi sebe.

Spoznala sem, da sem idealistka. Da včasih preveč analiziram, postavljam neprijetna vprašanja in težko sprejmem odgovor »tako se pač dela«. Vem, da bi bilo kdaj lažje, če bi se hitreje prilagodila.

Vem tudi, da je oblikovanje posel. Da imajo podjetja svoje cilje, proračune, roke in omejitve. Da se od dobrih namenov ne da živeti in da še tako strokovno utemeljena rešitev nima vrednosti, če je podjetje ne more uresničiti.

Toda prav zato mi ni vseeno, kaj podjetju predlagam.

Če nekdo za moje delo nameni svoj denar, čas in zaupanje, se mi zdi toliko pomembneje, da znam pojasniti, kaj mu priporočam in kaj lahko s tem pridobi.

Poslovna realnost zame ni razlog za manj odgovornosti, ampak za več.

Morda prav v tem najbolje prepoznam sebe. Ne znam povsem odmisliti svojih vrednot samo zato, ker bi bilo tako lažje. Lahko pa se naučim bolje prepoznati, kje je potrebna temeljitost in kje je čas za dovolj dobro, izvedljivo rešitev.

V tem sem iskala ravnovesje. Ne med poslom in svojimi vrednotami, kot da bi se morali izključevati, ampak med tem, kar se mi zdi prav, in tem, kar je za podjetje dejansko koristno.

Nisem iskala samo nove storitve. Iskala sem način dela, v katerem bi lahko svoje izkušnje, znanje in odgovornost uporabila bolj celovito.

Ko danes pomislim na tisti večer v kuhinji, ne vidim več samo negotovosti, ki je spremljala mojo odločitev.

Vidim začetek poti, na kateri sem poleg nove metodologije nekoliko bolje spoznala tudi sebe.

Zato sem zanj hvaležna.

Sem idealistka, to priznam.
Ideal mi pove, kam grem, realnost podjetij pa, kje začnem.
In Impact Brand Blueprint je nastal nekje vmes.

Se nadaljuje …

V naslednjem delu: Ko lepo ni več dovolj: kaj se dogaja z oblikovanjem in blagovnimi znamkami? — o tem, kaj so me naučili izkušeni oblikovalci, kako se je stroka spreminjala in zakaj verjamem, da mora imeti vsaka pomembna oblikovalska odločitev dober razlog.

Naslednji korak

Ideal je smer.Začetek je pogovor.

Povejte mi, kje je vaše podjetje danes. Skupaj poiščeva prvi korak, ki je za vas izvedljiv in smiseln.